Ní ju bilo ni leto dan
Kada je vmrla.
I gdo bi zapamtil njeje ime,
I njeje lice,
I njeji smeh,
Da se ní njeja zibàča
Zibàla
Skupa z mojém srcém –
I popevàla:
Imam sestro!
Imam sestro!
Imam sestro!
Dalek od mene
– V rodnèmu selu –
Njeji je grob,
Odločen od cele rodbìne,
Sâm,
V kotu
Dečinskèga groblja.
I sì pozabîdo
Na mali ju križ
I na šako zemljè
Kada Sisvete prîdo.
A ja
(Ki s’m Boga pozâbil –
I još kome v ajngele verûjem,
Med kêmi njeja duša
Ko cvrč’k popeva
I smeje se svojèmu velikemu bratu,
Kî ju o polnočí
Ovo popevko slaže)
Divanim jesenskèm vetru
Tiho i vroče
V tujèmu gradu
O jesèni:
– Dobri vetr,
Prosi te njeji brat –
Suho lišče pribèri
I na njejèmu grobu složi
Venj’c zlat!
I ovo sozo odnesi
Na njeji grob
– Na kêmu sveče ní –
Naj se na njemu
Svetlí!
Objavljeno: 1929.
Odgovori