Breskva

Iz grada prišla v male si kočíje
(Čerêšnje cv’le belo so odrêda),
I vidlo mi se – a bila si bleda! –
Da beli svet im pal na lica ti je.

Kvartîr si zèla v selské nam birtìje,
I pila mleko i jela si meda –
I kada šla so iz paše govèda,
Drobne dlane vol kušèval ti je.

I kako bi se ja te nádal sreče!
I kako mìslel bi da skoro loze
Bom s tóbom glèdal vu prolèčne soze

I da rumèno brèskvino bo cveče
Vu moje brajde sè na tebe palo –
I v mojem krilu lica ti obsjàlo.