Petrica Kerempuh

Vekvèča kmica. I jedîna svetla
Vu nje so iskre mučilnèga žvepla;
Pod črne galga, na odrte kóže
Ognjène rastó i krvâve róže.

Ní treba bilo Veronike ropca
Za sliko glave krvavèga Gopca:
Na cele zemljé so još slike prave
Njegòve muke – sè seljâčke glave.

Na tambùre pod galga si zajókal,
Zavrìskal, zaklêl, zajâvkal, zaskókal
V noč črno i v sè črne naše dane.

Si žuč istresl, sòze si prolèjal
I pod galga si smrti se nasmèjal.
Od straha so se digle črne vrane.