Pred zidanìco sâm stojím vuz trte:
Ko grođe sè so moje sreče strte;
Sì lepi časi pali so ko lišče,
Nad kêm se vetr joče: leto išče;
Sì kolci, pod kê mi smo bili skrîti,
Ko koplja v moje telo so zabîti; –
Al vino kušaj iz žalòsne trte,
Sè sreče, toge vu njemu so strte:
Ko grozd lepa i puna i dišéča
Je bila naša ljubav, naša sreča;
Ko mošt je motna nàjempôt potèkla,
Slatka, a trpkost v njo se je zavlekla;
I prošla v togo, kada je zavrèla
V srce je pala, ko vino vesèla;
Ko vino tožna, otròvna, dišéča
Je mrtva ljubav, naša prošla sreča.
Ne smej se preveč, i preveč ne toži,
Sâm sebe čašo puno vina proži;
I kada ti bo toga v srce sela,
Od vina duša tvoja bo vesèla;
I kada boš od radosti zavrìskal,
Vu vinu staro togo boš poiskal.
Ne smej se preveč, i preveč ne toži,
Sâm sebe čašo puno vina proži!
Odgovori