Ni mi v rodu sveti Frane,
Ki s ticami i z govedi
Bracke vodil je divane, –
I držal im propovedi.
Ni mi steljo videt bilo
F polnoči i o Ivanju,
Kako sveče jo pokrilo;
Ke čudnemu vzrok je znanju.
Nimam klinčano kantredo
Bez mrvice od železa
Da bi čul z vilo besedo,
Ke jo drži krava Breza.
Ni bilo ni jedne moči,
Nadnaravne i nadljucke,
Da po danu i ob noči
Čujem zajce, vole, cucke;
Da mi saka reč im znana
Tožbe, kletve, soze, svaje –
Špot na sljugo i plovana,
Ki ji “blagoslove” daje.
Magârca so moja vuha
Čula pravit o Betlemu:
Kako Josip dal mu kruha,
A brada je tresla se mu.
“I Marija se jokala
Z detetom na slabe roka.
I stvorenja sa so stala
F pustinje od sôz i joka.
Jokale su sohe trave
I deve i ovce, koze,
Konji, janjci, miši, krave –
I od peska bodo soze…
Blistal se je pot za nami:
Soze bile su dragulji
I biseri beli sami, –
Sveti zdihi pa metulji…
A mene pod nogam, dragi,
Stvorila se diteljina
I izvôr’c mrzli, blagi;
Dar samega Božeg Sina!”
Zasopile teško krave,
Zafrkali jako konji.
Začujeni si od slave
Ka ni prišla nigdar do nji.
Psikale pobožno guske,
I šešmiši z gred so pali.
Race, zajci, piščad v ljuske,
Telci tiho zajokali…
Ali med tem svetem glasom
Zagrmel je smeh v grohotu; –
To se smejal star vol basom.
– Saki šutel f svojem katu…
“- Ha! ha! Vi magarci,
Mulci, vušivci i mule,
Modreji so divlji jarci
I vredneje prazne lule.
Prvi bil je v male štale
Vol, kada se Isus rodil! –
Drugo se so same šale,
I k mene je Mali hodil.
Primal me za jake roge
I poštoval kudi starca –
I skupa smo, v jene sloge
Tirali vavek magarca…”
Jarcem tresle so se brade,
Beleli se konjom zobi,
Čul se smeh je mišov mlade,
Grohotali so golobi…
Da ste vidli drobnog osla:
Poklopil je vuha duga.
Jokal je. Teškega posla,
Dok mu reč bo dana druga!
V žuhkemu je joku jecal:
“- I-a, i-a, i-a, Bože!”
Do njega s’m ja odklecal,
Lice del k njegove kože.
I potekle so mi reči
Na prečudnemu jeziku:
“- To ne more se poreči,
Najmanj to je dano biku.
Istina je se to prava,
To vučimo točno f škola,
Oslu dana ta je slava, –
I ne slušajte vre vola!”
Čudna bila moč divana:
Se so klekle životinje
Čujuč komu reč ta dana
Od njihove je boginje.
Tako so mi poverili
Svoje tajne, svoje misli,
Ke so f stihu zaiskrile
Ko biseri v lepe čisli.
Odgovori